2. Del

2. Del

Pred mojo hišo je bila kočija. Res, res stara kočija. Vse v lesu, notri pa oblazinjene temno zelene klopi. Kako ugledno! Mi je spet rekel glas v glavi. Prav ima. Z Lio sva sedli notri, za sabo pa sem povlekla svoja kovčka. Odgrnila sem zaveso pri moji strani ter se zastrmela v dež. Pomirjal me je. No, vprašaj jo! Mi je rekel glas v glavi. "Na koga si mislila prej v moji sobi?" Vedela sem, da je tudi ona premišljala o tem. "Mislila sem na nosilce znamenja rdeče šestkrake zvezde." Je rekla tiho, a mirno. "Mislila sem na dampirje." Dampirje? Kdo za vraga so to? Očitno je vedela, kaj se mi plete po glavi. "Dampirji smo nesmrtna bitja, ki imamo nalogo, da ohranjamo domišljijo." Pogledala sem jo, kot bi znorela. "Na vsem svetu nas je le trinajst. Ti si zadnja, najmlajša." Okamenela sem. Zadnja? Najmlajša? "Ampak izkazalo se je, da je najmlajši najmočnejši." Je rekla Lia. Najmočnejši? "Imela boš mentorja. Vse smo že našli. Vse dampirje. Zdaj si tudi ti tu." Naredila je postanek.
"Rusell, Barney, Rose, Inee, Lenna, Raff, Corra, Amy, Allice, Mimmi, Lia, Delphine."
Naredila je premor. "Po vrsti. Drug za drugim." Pogledala sem jo. "Rusell bo tvoj mentor, ker se je naučil največ, ti pa si najmočnejša." Pokimala sem. "Še vedno ne razumem... Naša naloga..." Sem dejala. "Vsak mesec gre nekdo izmed nas v človeški svet. Ta mesec je na vrsti Mimmi. Tam pogledamo v misli ljudi, predvsem otrokom, nato pa se spoprijateljimo z njimi. Prijazni smo do njega in ga spodbujamo k ustvarjanju lepih misli, jim pa tudi pošiljamo domišljiske sanje. Vsaka misel ljudi pride k nam-kot pismo. Tam ga pregledamo in ga označimo, ali spada k lepim ali grdim mislim, ali pa je del bujne domišljije. Čim veš je takih pisem, močnejši smo. Naša moč je, da ljudem gledamo v misli in pošiljamo sanje, komur hočemo." Usta so se mi odprla, kočija pa je ustavila. "Ni ravno šola." je rekla Lia v šaljivem tonu, jaz pa sem vzela kovčka in odšla za njo. Velika, kaj, ogromna črna stavba se je razprostirala pred mano in Lio. Ta mi je hitro razkazala vse, na koncu pa še moje 'stanovanje'. Imelo je štiri sobe-kuhinja, dnevna soba, kopalnica in spalnica. "Razpakiraj, nato pa pridi v delovne prostore." Odšla je, jaz pa sem se razgledala. Kuhinja je bila prebarvana na lepo, a rahlo rozasto. Notri je bil kuhalni pult, kakor jaz temu pravim(štedilnik, pečica, umivalnik, omarice za pribor in še in še...). Potem pa samo še miza z dvema stoloma. Druga je bila dnevna soba. Prebarvana na sinje modro. Pri oknu velika, kaj, ogromna pisalna miza z stolom, potem pa še kavč črne barve. Tretja soba je bila spalnica. Le ta je največja. Prebarvana na samotno mešanico med temno modro in umazano belo. Kot moja prejšnja soba. Notri so bile tri velike lesene omare in postelja, na sveže postlana. Imela je tudi veliko okno. Potem pa še kopalnica. V belo-modrih ploščicah. WC, umivalnik, kad s tušem. Ampak presenečenje-nikjer kovine. Ni čudno. Potem sem razpakirala, nato pa se preoblekla v pulover rdeče barve z rokavi do komolcev in črne kavbojke. Lase sem spela v kito, ki sem si jo pripela na tilnik. Tako me lasje ne bodo motili. Nato sem odšla v delovne prostore, kakor mi je naročila Lia.